Priklon ima pri postavitvi družine pomembno vlogo. Nekaj spremeni v človeški duši.

To lahko začutimo v sebi , če si predstavljamo, da glavo čisto narahlo sklonimo. Kakšen premik nastane v duši? Nekaj se vzdigne iz globine, gre v glavo in steče do druge osebe. To je tok spoštovanja in izkazovanja časti. Ta tok nas z nekom poveže. Navidez izgleda, kot da bi s priklonom postali majhni, vendar se z njim na čisto človeškem nivoju z nekom povežemo.

Globok priklon ima povsem drug učinek. Z globokim priklonom postanemo pred nekom majnhni. Spoštujemo ga in mu pravimo: Ti si velik in jaz sem majhen. V tem globokem priklonu postanemo odprti za to, kar nam lahko podari ta, ki je velik. Takšen priklon je primeren pred starši in našimi predniki. Primernen je tudi pred skrivnostjo življenja. V tem priklonu lahko na široko odpremo svoje srce za vse kar nam je bilo podarjeno. Nato se lahko zravnamo, se obrnemo in podarimo naprej to kar smo prejeli. Potem, ko smo bili majhni v sprejemanju, postanemo veliki v dajanju. Tako je globok priklon predpogoj za to, da damo naprej ker je veliko. Nič resnično našega, temveč to, kar smo tudi sami dobili. S tem postanemo del globokega toka življenja. Kaj je ta veliki tok življenja? Sprejemanje in dajanje naprej. V tem smo enaki vsem drugim ljudem.

Potem je pozmnamo še globji priklon, ko gremo na kolena in se globoko priklonimo tako, da se s čelom dotaknemo tal, iztegnemo roke in dlani obrnemo navzgor. To predstavlja nadaljevanje globokega priklona. Tak priklon je primeren takrat, ko smo nekomu naredili nekaj slabega. Predstavlja globoko prošnjo: Prosim, poglej me. Pogosto je to potrebno narediti pred starši, ko smo jim naredili krivico. Tako kot izgubljeni sin, ki poklekne pred očeta se globoko prikloni in reče: Nisem vreč vreden, da bi bil tvoj sin, prosim imej me za svojega služabnika. Kakšen je učinek tega globokega izkaza spoštovanja in srčne prošnje? Oče se skloni k sinu in ga povzdigne na noge.

To bi bil tudi primeren korak od storilca do njegove žrtve. Pelje k spravi. Pomen sprave tukaj je: to kar je bilo med nami sme biti mimo. Po mojem občutku pride to tega premika predvsem v kraljestvu mrtvih. Ko mrtve žrtve in mrtvi storilci končno ležijo skupaj. Potem je mir.

Poznamo pa še nadaljevanje tega priklona. Ko se uležemo na tla in iztegnemo svoje roke naprej. To je najglobji priklon med vsemi. Včasih je primeren pred ljudmi, ki smo jim naredili veliko krivico ali nekaj zelo težkega. Primeren je tudi pred bogom ali pred skrivnostjo, ki se skriva za tem imenom, ne da bi vedeli kaj to v resnici je.

Obstaja še druga vrsta priklona pred to skrivnostjo. Človek se globoko prikloni in razširi svoje roke. Takšen priklon je širok. Poveže nas z mnogimi drugimi. V tem priklonu se umirimo, začutimo, da smo postali del človeške skupnosti , morda tudi preko teh meja.