Postavitev družine je terapevtska metoda, ki temelji na dejstvu, da je uspešna šele takrat, ko je posameznik v slogi in soglasju s svojimi starši. Ko prizna in sprejme starše in ko od njih z vso ljubeznijo vzame življenje, je potem tudi kot posameznik najbolje pripravljen na vse, kar ga čaka v življenju, saj ima korenine, ki mu dajejo moč. To je najpomembnejše načelo načelo brezpogojne ljubezni do staršev.
Način dela temelji na spoznanjih Berta Hellingerja o duši družine in njenih načelih.
Pri postavitvi družine izberete predstavnike za očeta, mater, sestre, brate in druge člane družine ter jih postavite v prostor. Tako postane vidna notranja slika vaše družine, nakar z iskanjem razrešitve notranjih konfliktov omogočim ljubezni, da ponovno steče.
Delo postavitve družine je povezano s skupino, v kateri preko namestnikov (predstavnikov) predstavimo družino. Skupina torej posameznemu udeležencu omogoča, da postavi svojo družino. Vzdušje je spoštljivo in dostojno ter prijateljsko. Vsi sodelujoči gledajo dobronamerno na tistega, ki išče rešitev. Postavitev poteka v varovanem okviru, pri čemer posameznik v nobenem trenutku ni izpostavljen samovoljnemu vplivu skupine. Celotna skupina je zavezana k molku glede doživetega pri drugih sodelujočih.
Praviloma pridejo na te seminarje/delavnice tisti, ki imajo težave sami s seboj, s svojimi starši ali s svojimi otroki. Večinoma se pokaže, da so v našem življenju najpomembnejši odnosi s starši. Ta metoda pomaga izboljšati te odnose. Problemi in težave, s katerimi se srečujemo ljudje, ponavadi izvirajo iz problematičnih odnosov v družini. Na delavnice/seminarje pridejo tisti, ki iščejo rešitve družinskih, partnerskih ali celo službenih problematičnih odnosov in težav, ljudje z različnimi boleznimi, tisti, ki imajo težave z raznimi oblikami zasvojenosti (hrana, kajenje, mamila, delo…) ali njihovi sorodniki. Pridejo tudi tisti, ki se v življenju vedno znova srečujejo s podobnimi težavami in konflikti in bi jih radi končno rešili ter naredili korak naprej. Vedno znova pa prihajajo na seminarje zdravniki, bioenergetiki in različni socialni delavci, saj lahko tukaj pogledajo na probleme iz povsem novega zornega kota.
Pri tem principu dela se postavijo le bistveni za postavljalca najpomembnejši člani družine. Na primer, kadar ima postavljalec problematičen odnos z očetom, si izbere le predstavnika zase ter predstavnika za svojega očeta. Ostala skupina pa zbrano spremlja dogajanje.
Pri postavitvi se pokažejo razni konflikti in kot terapevt sliko sprejmem takšno, kot pač je. To je zelo zadržana metoda dela. Toda delo z nastalo sliko je zelo aktivno in za to prevzamem tudi svoj del odgovornosti. Iz tega, kar postane vidno med postavitvijo, se pokažejo tudi posamični koraki do rešitve, če ta obstaja. Delam z dobrimi energijami, ki se pokažejo v sistemu družine. Nato poskušam vzpodbuditi te energije “ljubezni”, da stečejo, ter postavljalcu omogočiti dostop do njih.
S postavitvijo lahko vidimo, ali je bil kdo izključen iz družine, ali želi kdo umreti ali izginiti. Potem se s pomočjo postavitve išče rešitev. Pri tem nam postane vidno, da iste sile, ki vodijo k bolezni, vodijo tudi k rešitvi. To pomeni, da ista ljubezen, dokler je ne-vidna, vodi v bolezen, ko pa postane vidna, lahko vodi k rešitvi. Postavitev pusti močan vtis tudi na vse prisotnih, saj nam pokaže, kakšne sile delujejo v posamezni duši.
Postavljalcu postavim običajno naslednja vprašanja: si poročen(a), imaš otroke, si imel(a) že prej resnega partnerja? Vprašam tudi, ali je kdo umrl ter ali je kdo umrl kot otrok. S tem dobim glavne informacije o sedanji družini. Potrebujem le zunanje dogodke, ni mi potrebno vedeti, kdo je bil dober ali slab, kdo je prevladujoč ali ponižen. To pri postavitvi nima nobene vloge. Šteje le, kar je vidno že na zunaj.
Nato postavim vprašanja o izvorni družini, vendar tudi tukaj le najpomembnejša. Torej: koliko otrok je bilo v družini, je bil kdo od staršev že prej poročen, kdo je že umrl in kako je umrl, kdo je imel težko usodo. To so vsi bistveni podatki. Če želi postavljalec sam dodati še kakšno informacijo, ga ustavim, saj je za postavitev nepotrebna. Pri delu pa potrebujem družinsko drevo postavljalca, ki mi služi za orientacijo.
To, kar se dogaja med postavitvijo, je res skrivnostno, zato tudi rečemo, da je to fenomenološka terapija. V filozofski teoriji prepoznavanja in v teoriji komunikacije velja predstava, da védenje temelji na posredovanju le-tega. Pri postavitvi pa vidimo, da obstaja tudi neko drugo védenje, ki ne temelji na posredovanju, temveč na sodelovanju. Tako je posamezen predstavnik, ki je izbran in je za postavljalca pripravljen odigrati vlogo predstavnika, postavljen na mesto, ki mu ga postavljalec določi. Ko je postavljen na svoje mesto, ga napolnijo občutki osebe, ki jo predstavlja, delno lahko občuti celo telesne simptome. To delo je opravljeno z ljubeznijo in človek se ob tem izredno veliko nauči, dobi povsem nove, do tedaj neznane izkušnje. Takrat tudi občuti, koliko energije in moči je v postavitvi.
Opazovalci in sodelujoči med postavitvijo in po njej ne komentirajo dogajanja, tako kot ga ne komentiram niti sam. Postavljalec je “varen” pred “dobronamernimi komentarji” in “nasveti” posameznikov.
Kot sem že prej omenil, postavitve in rešitev ne komentiramo, saj sta sama rešitev in končna slika tako močni in zgovorni, da je vsak komentar odveč. Končna rešitev je kot darilo; darilo za postavljalca, kot nežna bilka, ki smo jo posadili na rodovitna tla in se bo sčasoma razvila v močno drevo.
Skupina predstavlja vedno tudi živ proces, kjer vsi želijo dobro drug drugemu. V takšni medsebojni podpori nastane dobronamerno energijsko polje. Za to je potreben določen čas. Hkrati pa doživi posameznik veliko pogledov in izkušenj s tem, ko podoživlja vlogo kot namestnik. To spodbuja tudi lasten proces zdravljenja.